V tokratnem članku kratek izsek
iz moje diplomske naloge o fizioloških značilnostih napora na tekmovanjih v
gorskem kolesarstvu.
Napor na tekmovanjih v
olimpijskem krosu je ves čas zelo visok. Najpogosteje pa niha med anaerobnim
pragom in maksimalno porabo kisika (VO2max). Zato sta za uspeh ključna čim bolj
razvita oba parametra.
Ko govorimo o naporu, pa lahko
mislimo na napor v smislu proizvedene moči med kolesarjenjem, ali pa na višino
srčne frekvence. Če gre za dolgotrajno enakomerno kolesarjenje, je proizvedena
moč v sorazmerju z višino srčnega utripa. Pri tekmovanjih v gorskem kolesarstvu
pa ni vedno tako. Marsikdaj je na kratkih vzponih proizvedena moč višja, lahko
celo presega moč na točki VO2max, medtem ko srčna frekvenca zaostaja. To se na
tekmovanjih lahko tudi večkrat v enem krogu ponovi, zato je pomembna odlično
razvita anaerobna kapaciteta in sposobnost organizma za prenašanje visoke zakislenosti.
Hkrati pa mora imeti organizem ustrezno razvite mehanizme za nevtralizacijo
kislega stanja (puferski sistemi, poraba laktata v mišicah, srcu in ledvicah
ter izločanje z znojenjem) (Škof, 2007).
Vseeno pa je tudi gorsko kolesarstvo
v osnovi aerobni šport in najpomembnejša biološka osnova so aerobni energijski
procesi. Samo aerobni energijski procesi so zmožni dolgotrajne sprotne obnove
porabljene energije. To zmogljivost omogoča kisik in primerna goriva, ki preko
dihalne verige pride v mišice iz ozračja (Ušaj, 1996). Med kolesarjenjem mora
telo mišicam nenehno dovajati energijo. Mišica dobi energijo s pomočjo molekul
ATP, ki pa zadostuje le za nekaj sekund napora (Vidmar, 2008). Da pa si
molekula ATP znova povrne energijo in tako omogoča nadaljevanje napora, pa
skrbijo trije energetski sistemi (Vidmar, 2008):
- Anaerobni alaktatni oziroma ATP – PCr (kreatin fosfat) sistem
- Anaerobni glikolitični oziroma anaerobni laktatni sistem
- Oksidativni sistem oziroma aerobni sistem
Anaerobni alaktatni sistem
poskrbi za obnovo ATP pri zelo visokih intenzivnostih napora, ki trajajo do 15
sekund. Če je napor daljši, se vključi anaerobni glikolitični sistem, ki z
glikolizo poskrbi za razgradnjo glukoze v piruvat in tako obnavlja ATP.
Posledica pa je nastajanje in kopičenje laktata (mlečne kisline), ki ga
organizem poizkuša porabiti za gorivo v mišicah, saj visoke količine laktata v
krvi povečajo kislost organizma in s tem
povzročajo utrujenost. Le ta sistem lahko obnavlja ATP okrog 1 minuto.
Oksidativni sistem (aerobni) je seveda
počasnejši od zgornjih dveh, zato pa lahko obnavlja zaloge ATP skoraj neomejeno
dolgo, oziroma dokler je na voljo dovolj hranljivih snovi. Zaužiti ogljikovi
hidrati so na voljo v obliki glukoze temu sistemu, ki pa presnavlja tudi
maščobe, le da zato potrebuje več kisika (Vidmar, 2008).
Na sliki je prikazan delež
energije, ki ga priskrbi posamezen sistem.
Pri gorskem kolesarstvu so
potrebni odlično razviti vsi trije sistemi. Pri naporu nikoli ne sodeluje le en
sistem, temveč se prepletajo vsi trije. Kateri pa prispeva največ ATP, je
odvisno od intenzivnosti in trajanja vadbe. Na začetku napora se vedno
aktivirajo sistemi, ki najhitreje obnavljajo ATP, potem pa se začne vedno bolj
vključevati tudi aerobni oksidativni sistem (Vidmar, 2008).
Viri:
-Škof,
B. (2007). Vadba vzdržljivosti. V B. Škof (ur.), Šport po meri otrok in mladostnikov (str. 312–365). Ljubljana:
Fakulteta za šport, Inštitut za kineziologijo
-Ušaj A. (1996). Osnove športnega treniranja. Ljubljana: Fakulteta za šport, Inštitut
za šport.
-Vidmar, G.
(2008). Telesni energetski sistemi.
0 komentarji:
Objavite komentar