četrtek, 13. november 2014

FIZIOLOŠKE ZNAČILNOSTI NAPORA PRI GORSKEM KOLESARSTVU


V tokratnem članku kratek izsek iz moje diplomske naloge o fizioloških značilnostih napora na tekmovanjih v gorskem kolesarstvu.

 Napor na tekmovanjih v olimpijskem krosu je ves čas zelo visok. Najpogosteje pa niha med anaerobnim pragom in maksimalno porabo kisika (VO2max). Zato sta za uspeh ključna čim bolj razvita oba parametra.

 Ko govorimo o naporu, pa lahko mislimo na napor v smislu proizvedene moči med kolesarjenjem, ali pa na višino srčne frekvence. Če gre za dolgotrajno enakomerno kolesarjenje, je proizvedena moč v sorazmerju z višino srčnega utripa. Pri tekmovanjih v gorskem kolesarstvu pa ni vedno tako. Marsikdaj je na kratkih vzponih proizvedena moč višja, lahko celo presega moč na točki VO2max, medtem ko srčna frekvenca zaostaja. To se na tekmovanjih lahko tudi večkrat v enem krogu ponovi, zato je pomembna odlično razvita anaerobna kapaciteta in sposobnost organizma za prenašanje visoke zakislenosti. Hkrati pa mora imeti organizem ustrezno razvite mehanizme za nevtralizacijo kislega stanja (puferski sistemi, poraba laktata v mišicah, srcu in ledvicah ter izločanje z znojenjem) (Škof, 2007).

 
Vseeno pa je tudi gorsko kolesarstvo v osnovi aerobni šport in najpomembnejša biološka osnova so aerobni energijski procesi. Samo aerobni energijski procesi so zmožni dolgotrajne sprotne obnove porabljene energije. To zmogljivost omogoča kisik in primerna goriva, ki preko dihalne verige pride v mišice iz ozračja (Ušaj, 1996). Med kolesarjenjem mora telo mišicam nenehno dovajati energijo. Mišica dobi energijo s pomočjo molekul ATP, ki pa zadostuje le za nekaj sekund napora (Vidmar, 2008). Da pa si molekula ATP znova povrne energijo in tako omogoča nadaljevanje napora, pa skrbijo trije energetski sistemi (Vidmar, 2008):

  • Anaerobni alaktatni oziroma ATP – PCr (kreatin fosfat) sistem
  • Anaerobni glikolitični oziroma anaerobni laktatni sistem
  • Oksidativni sistem oziroma aerobni sistem

Anaerobni alaktatni sistem poskrbi za obnovo ATP pri zelo visokih intenzivnostih napora, ki trajajo do 15 sekund. Če je napor daljši, se vključi anaerobni glikolitični sistem, ki z glikolizo poskrbi za razgradnjo glukoze v piruvat in tako obnavlja ATP. Posledica pa je nastajanje in kopičenje laktata (mlečne kisline), ki ga organizem poizkuša porabiti za gorivo v mišicah, saj visoke količine laktata v krvi povečajo kislost organizma in  s tem povzročajo utrujenost. Le ta sistem lahko obnavlja ATP okrog 1 minuto. Oksidativni sistem (aerobni)  je seveda počasnejši od zgornjih dveh, zato pa lahko obnavlja zaloge ATP skoraj neomejeno dolgo, oziroma dokler je na voljo dovolj hranljivih snovi. Zaužiti ogljikovi hidrati so na voljo v obliki glukoze temu sistemu, ki pa presnavlja tudi maščobe, le da zato potrebuje več kisika (Vidmar, 2008).
 
delez-energije.jpg
Na sliki je prikazan delež energije, ki ga priskrbi posamezen sistem.
 
Pri gorskem kolesarstvu so potrebni odlično razviti vsi trije sistemi. Pri naporu nikoli ne sodeluje le en sistem, temveč se prepletajo vsi trije. Kateri pa prispeva največ ATP, je odvisno od intenzivnosti in trajanja vadbe. Na začetku napora se vedno aktivirajo sistemi, ki najhitreje obnavljajo ATP, potem pa se začne vedno bolj vključevati tudi aerobni oksidativni sistem (Vidmar, 2008).



Viri:
-Škof, B. (2007). Vadba vzdržljivosti. V B. Škof (ur.), Šport po meri otrok in mladostnikov (str. 312–365). Ljubljana: Fakulteta za šport, Inštitut za kineziologijo
-Ušaj A. (1996). Osnove športnega treniranja. Ljubljana: Fakulteta za šport, Inštitut za šport.
-Vidmar, G. (2008). Telesni energetski sistemi.

0 komentarji:

Objavite komentar